Intenzivna nega

5 nasvetov, kako pozimi s kolesom.

2012-02-11T20:06:00.000+01:00

Danes sem se s kolesom prvič peljala po snegu. Adrenalinsko, v eni besedi. Ne bi bilo nič narobe, če bi se tudi v tem znala učiti iz nasvetov drugih, ne le iz lastnih izkušenj - ampak, tudi kakšna osebna izkušnja ne škodi. :)
Torej, kaj in kako?

1. Pelji se počasi. Sploh, če imaš tanjše gume z malo slabšim profilom. To reši marsikatero zagato in zmanjša možnost za kakšen nenaden in nehoten dokaz fizikalnih zakonov.
2. Izogibaj se ostrih ovinkov - blažji kot je ovinek, bolje je za tvoje zdravje. Če pa že naletiš na kakšnega, upoštevaj zgornje pravilo.
3. Če imaš izbiro med vožnjo po snegu in vožnjo po stopljenem snegu (torej lužah), izberi slednje. Stopi sneg, ki se je prijel na gume in se bo nevarnost praktičnega prikaza gravitacije skokovito zmanjšala.
4. Če že moraš zavirati, zaviraj s sprednjo zavoro, počasi in nežno (vsaj taka je bila danes moja ugotovitev). Kot v avtu pozimi, sunkovitost zna biti dvorezen meč in lahko vodi k oprijemljivem druženju z asfaltom. Ali stebrom. Ali drogom.
5. Bodi pozoren na okolico. Kaj hitro lahko kdo pristane pred in pod kolesom in sledi ... Ja, preživljanje nekaj kvalitetnega časa s trdno podlago.

Pa veliko sreče! :)

Krasni novi svet - pozdravljeni v letu 1984.

2012-02-05T01:39:00.003+01:00

Po Kübler-Rossovem (sicer nepotrjenem, a popularnem) modelu naj bi žalovanje imejo pet faz: zanikanje, jeza, pogajanje, depresija in sprejemanje. Ne vem, če se da žalovati za izgubljenimi moralnimi vrednotami, vrlinami, a počnem ravno to.

Še pred dobrim mesecem sem bila v zanikanju, glede nekaterih stvari sem pravzaprav še vedno. Kot primer ne verjamem, da so segrevanje ozračja in sprememba pstalih podnebnih razmer povezani zgolj in samo z onesnaževanjem in toplogrednimi plini - verjamem (in tako trdi tudi kar nekaj znanstvenikov ali člankov, npr. tale, sekcija Alternative explanations for recent warming, ali tale in tale), da ga je to mogoče razložiti s spremenjeno aktivnostjo sonca (tole), dokazano je tudi, da se je naš modri planet vedno segrel pred naslednjo ledeno dobo (ki naj bi bila right on time, če se zgodi v naslednjih nekaj tisoč letih). V zanikanju sem bila tudi ob začetku globalne krize (mislim, kdo pa ni bil - nekateri so še vedno). Kakorkoli že, sedaj prehajam v stanje jeze.

Nehala sem gledat novice, ker sem jezna. Iz istega razloga sem nehala brati časopise, revije, ki govorijo o aktualnih družbenih in političnih dogodkih, iz istega razloga sedaj na BBCju berem samo še članke, povezane z medicino in znanostjo. Ker imam občutek, da sta edini preverljivi stvari, ki sta mi/nam še ostali. Zakaj sem jezna? Ker je očitno nemogoče najti stvari, ki mi veliko pomenijo - objektivnost, poštenost, resnicoljubnost. Ker ne sovražim ničesar bolj kot laganja.

Sedaj se ne da niti brati revij in gledati poročil brez opredeljevanja. Objektivnost že dolgo ne obstaja, mediji so že zdavnaj kupljeni z leve in desne strani, vsi imajo že skrite načrte, celo vlade, ki naj bi vodile državo v dobro svojih državljanov (in ne v dobro denarnic zaposlednih na najvišjih mestih v javni upravi). Ne morem prebrati enega članka na internetu, ne da bi zadaj za vsemi kozmetičnimi tehnikami v tekstu med vrsticami vseeno začutila naklonjenosti eni ali drugi strani.

In na tem mestu prehajam iz ene faze žalovanja za vsem dobrim v drugo, iz jeze v depresijo, iz jeze v sprijaznenje. Vedno znova pa se vrnem v jezo.

Ker ne morem verjeti, kako smo dopustili, da vse skupaj pride tako daleč. Ker nas poskušajo (se oproščam izrazu) nategniti z vsake možne strani, ne upamo več priskočiti na pomoč nekomu, ki se zgrudi na ulici - kaj če se samo pretvarja, kaj če ga moram oživljati, mu pri tem zlomim kakšno rebro in me potem toži in obere do kože? Nekdo se "po nesreči" zaleti vate na ulici in ko čez deset minut v trgovini brskaš za denarnico, ugotoviš, da ti jo je verjetno ukradel. Ali pa ti na faksu kolega noče posoditi svojih zapiskov, ker si zbolel - ker si njegova konkurenca in zanjo solidarnosti preprosto ni.

Ja, časi mušketirjev in navdihujočih gesel so zagotovo minili. Kot so očitno minili časi zdrave pameti in poslušanja vesti. Sedaj pa je najbolj zdravo/priporočljivo podvomiti v vsakega, ki je prijazen do tebe in ni član najbližje družine. Kjer vse gre po protokolih. Ker je človeška bližina lahko nevarna stvar. Dobrodošli v Krasnem novem svetu.

Ko tudi protesti niso več dovolj.

2012-01-28T18:44:00.000+01:00

V zadnjih mesecih me preveva neko splošno občutje apatičnosti, ki mu vse do danes nisem mogla določiti vira, niti ga nisem mogla prekiniti. Da, lahko sem kakšen dan pozabila nanj, se zabavala in odmislila vse skupaj, a ko sem se naslednji dan zbudila, je bilo spet tukaj - kot nadležna pesem, ki se ti mota po mislih in se je nikakor ne mroeš otresti. Šele danes pa sem končno ugotovila, kaj bi to lahko povzročalo.

Bolj ali manj pozorno sem spremljala dogajanja na Filozofski fakulteti, kako so nam odpadala predavanja in zakaj, kako smo imeli predavanja v vseh možnih kotičkih fakultete, ker so bile tiste določene učilnice zasedene. In sem godrnjala. Da je bilo to sicer potrebno narediti, torej opozoriti na problematiko fakultete, univerze, študentov in profesorjev, sem vedno vedela, a sem vseeno verjela, da obstaja drugačen način, da se pritegne medijsko pozornost. A sem se očitno motila. Ker imajo naši mediji, kot se je to pokazalo kmalu po zasedbi, spomin kot zlata ribica ali pa resno motnjo koncentracije - takoj, ko se je polegel prah, ko ni več "mladenič chejevske podobe" (Miha Kordiš) klical razburljivih, novih in uporniških besed in ko se ni več mladina množično zbirala v Kopru, pred borzo ali pred stavbo univerze, so naši mediji veselo izgubili zanimanje in preusmerili svoje vsevidno oko na velike živine in pametne glave v parlamentu. Pa se je izkazalo, da so naši študentje veliko bolj splošno razgledani, pošteni in željni znanja kot (plagiatorske) živine, ki mislijo, da je zadnjica sestavljena iz dveh delov samo zato, da se lažje sedi na dveh stolih. (Škoda, ker se dela držita skupaj.)

Ja, rekla sem "naši" študentje. Ker jih razumem in podpiram, a kaj, ko si kot brucka s štipendijo (ki je odvisna od povprečja ocen) ne morem privoščiti, da kar naenkrat ne bi hodila na predavanja. Ker sem pred nekaj minutami brala odlično mnenje in se z njim ne bi mogla bolj strinjati, moram poudariti še enkrat to, kar je avtorica zapisala v svojem prispevku: ni vprašanje le zasebnega financiranja javne univerze, prostorske stiske in ukinjanja štipendij (sploh za tuje študente). Naše fakultete so okostenele organizacije, marsikateri profesorji (morda se motim, a se mi zdi, da je tega največ na družboslovnih fakultetah) so pogosto dinozavri, ki ne nadgrajujejo svojega znanja, učijo isto snov na enak način kot pred dvajsetimi leti in so objavljali le toliko, kolikor so potrebovali točk za pridobitev višjega akademskega statusa. Kvaliteta predavanj se niža, ne uporablja se vse mogoče tehnike, ki je na voljo - v predavalnicah so računalniki, projektorji z razlogom! Zakaj za božjo voljo se potem opremljajo predavalnice in učilnice z vso možno tehnologijo, če pa potem profesorji (in drugi) zamahnejo z rokami in rečejo: "Če smo naučili študente pred dvajsetimi leti brez tega, jih bomo pa tudi zdaj." Zakaj? Zakaj se ne bi poučevali bolj zanimivo, interaktivno - zakaj nas je sprejemanja tehnike v učni proces (pa ne govorim o prenosnih računalnikih namesto zvezkov in o raznih e-bralnikih namesto knjig) tako strah?

Drugi razlog za apatičnost: sem del generacije, ki se je rodila malce po začetku eksplozije razvoja interneta, generacije, ki smo se rodili s to tehnologijo (in sem kdaj pa kdaj pokazala kakšen trik starejši sestri na internetu in v programih). Samoumevno je, da je internet postal mesto neskončnih možnosti - objavil si lahko karkoli, kjerkoli, kadarkoli in je navaden smrtnik za to odgovarjal le svoji vesti in ne kakšni strašni avtoriteti. V končni fazi je blog (in eksplozija njegove priljubljenosti pred leti) odličen pokazatelj te svobode.
Ne razumem popolnoma, kakšen preskok se je zgodil v zadnjih nekaj letih, le to vem, da so velike in vplivne države morale pod preprogo pomesti tone svinjarije, ki vztrajno in predrzno tišči na plano - in ne vedo več, kako to obvladati. Seveda, svoboda interneta je postala prevelika, sámo medmrežje je postalo preveliko, da bi se ga lahko uspešno krotilo in nadzorovalo, zato je sedaj treba poseči po drugih, bolj restriktivnih sredstvih. Preventiva ni več dovolj, sedaj pride na vrsto invazivna terapija - SOPA, PIPA in ACTA. Če država ne more nadzorovati celotnega spleta, bomo pa prisilili lastnike domen, da bodo to počeli namesto nas; in če nas ne bodo ubogali, jih bomo izbrisali. Kar tako, "simpl ko pasulj".

Pa kaj bi premlevala o njihovem pomenu in resničnem ozadju, o tem lahko na dolgo in šroko beremo v vseh medijih. Problem je ta, da sem naivno verjela v EU, mislila, da ima dejansko kaj hrbtenice in ne bo ob vsakem malem pritisku popustila ZDA. Še zdaj se tepem po glavi za tako naivnost.

Razočarana sem nad dobo, v kateri živim, Včasih me prime, da pri prestrigla vse kartice, izbrisala vse uporabniške račune, uničila mobitel in prenosnik in šla živet v srce alpskih gozdov. Potem pa se spomnim, da tega ne morem, da v življenju želim početi kaj koristnega, deliti svoje znanje, imeti svoj kotiček pod soncem in uživati v dobri družbi. Potem pa se začnem spet tepsti po glavi, zakaj nasedam oglaševalcem in multimilijadnim podjetjem, ki se trudijo potrošnikom oprati možgane, da bi prodali še več azijskega sranja, proizvedenega z izkoriščanjem delovne sile in prodanega s 500% maržami, da bi se lahko še naprej doma kopali v osličjem mleku in krvi devic (metaphorically speaking, of course).

Dovolj imam vsega - dovolj imam konfliktov, zaslepljenosti, človeške neumnosti, ki očitno nima nobenih meja. Moje misli so zmedene, ne vem več, komu naj verjamem, pogosto še sebi ne zaupam več. Utrujena sem zaradi nepretrganega bombardiranja z vseh strani, ne vem več, kaj naj si mislim. En trenutek mi je vseeno, če lahko katera koli vladna organizacija že đ sledi mojemu mobilnemu telefonu in ve za vsak moj korak, drugi trenutek pa bi res najraje šla v divjino. Ali pa v Nepal. Nekam stran od tehnologije, subliminalnih sporočil, elektromagnetnih valov, titanovih in aluninijevih svinjarij v kozmetiki, parabenov, laži, manipulacij in sprevračanja vsega, kar je bilo včasih prvinsko, lepo, čisto, nedolžno.

Razočarana sem nad ljudmi, nad človeštvom. Zmedena sem. Pa ne le to - strah me je, strah me je vsega in hkrati ničesar, odvisno od dneva. Vseeno pa me pri sebi, ko pomislim na vse to, stisne, izbije zrak iz pljuč. Nazaj hočem svobodo, poštenost, sprejemanje odgovornosti za svoja dejanja. Ah ja. Komu lažem? Tega ni. Boga ni (je rekel Nietzsche). Vere ni. Svobode ni. Resnica pa ima vedno več strani.

Življenjska odkritja

2011-12-09T01:23:00.001+01:00

Prilagajanje. Ključna beseda za bivanje v študentskem domu, sploh v takem, bolj "aktivnem" - in moj dom (Gerbičeva) tak zagotovo je.

Kot bruce (tako na faksu kot v domu) naj bi nas starješi naučili prilagajanja, a se več kot očino kaže, da mnogim "nadrejeni" položaj rahlo stopi v glavo. Učimo se tudi zlatih pravil bivanja v študentskem domu, ki ima skupne prostore, tako kar naenkrat sprotno pomivanje posode in čiščenje štedilnika za sabo dobi popolnoma nov pomen, kot tudi pobiranje las po tuš kabini za sabo (in ne samo v ženskih kopalnicah ...) in spiranje zobne paste iz umivalnika. Prisežem, pri nekaterih ljudeh se človek resno vpraša, kaj so mame z njimi počele 19 let. Naučijo nas pa tudi mnoge druge, veliko bolj bistvene in uporabne stvari; to, da ni zafrkancije z oskrbnikom (ki čisti zamašene odtoke potem, ko ljudje spirajo ostanske hrane v korito), da se vedno pozdravlja sostanovalce v domu, pa ni važno kje jih srečaš, da pozdraviš prijazno tudi čistilko, da je domovska valuta "zeleni kozel" (ki ima ogroooomnno kalorij in maščob, te pa se izredno rade naberejo na mesta, kamor se nikakor ne bi smele) in da če že moraš bruhat, vsaj ciljaš na sredino straniščne školjke in ne zgolj v njeno bližino. Ja, tako "dejaven" dom te nauči mnogo stvari.

Tudi to je res, da je pogovor (predvsem s cimro/cimrom) ključnega pomena - v nasprotju s splošnim prepričanjem večina ljudi ne zna brati misli in jih je zato dobro izraziti naglas - in se znati o njih konstruktivno pogovoriti. Ti pogovori pogosto niso ravno najbolj prijetni, vodijo pa k lažjemu in manj stresnemu sobivanju. Seveda obstajajo tudi primeri, ko se razlike preprosto ne dajo zgladiti, ampak kaj hočemo, tako je pač življenje. Vedno bodo tudi obstajali primerki, ki se bodo pritoževali čez vsako možno stvar (stavim, da večinoma iz čistega užika) in ki jih boš imel kmalu čez glavo - poseben užitek pa pride na dan, ko dobiš priložnost, da taki osebi "zatežiš" ob morebitnem spodrsljaju (Kdor drugim jamo koplje, sam vanjo pade.).

Tudi faks lahko prinese veliko sprememb v življenje. Saj vem, da nihče ne verjame profesorjem v srednji šoli, ko razlagajo, kako nikomur ni mar, če hodiš na predavanja, če delaš sproti, če bereš ... In vse to je res, vsaj kar se tiče predavanj (in z izjemo seminarjev in vaj, kjer sta po bolonjskem programu prisotnost in sprotno delo obvezna) - nihče ne bo za tabo letal z redovalnico, če ne hodiš na predavanja, to pa sploh velja na smereh, ki imajo velik vpis (npr. FF). Odsotnost na predavanjih lahko pomeni večjo možnost neuspeha na izpitu, kar pa lahko zmanjša generacijo, ki gre v naslednji letnik (kar pa je tako ali tako namen nekaterih predmetov). Ampak to smo že lahko kar nekajkrat slišali in prebrali.

Vedno pa bo (vsaj meni) ostal en užitek - v petek zvečer, če pridem domov, odložiti potovalko s knjigami in umazanimi oblačili (brez da bi najprej razpakiral), se spraviti na prijetno toplo krušno peč in zadremati. V miru, na toplem in v znanem okolju. Včasih je zapečkarstvo fajna stvar. Home sweet home.

Literarni večer s Svetlano Makarovič: pizdarije, odpuščanje in ostali grehi človeštva

2011-11-17T22:44:00.001+01:00

Nekaj več kot en mesec po zadnjem zapisu sem spet našla stvar, ki mi je dala konkreto misliti. Danes zvečer ob 21. uri je bil na FF literarni večer ob izdaji nove knjige Svetlane Makarovič, Sage o Hallgerd. Snov za delo je črpala iz islandske Sage o Njalu, a avtorica nanjo pogleda na povsem drugačen način. Ker sem se morala začeti (kot študentka primerjalne književnosti) bolj ukvarjati s poezijo (prej sem imela do nje odnos bolj po principu po liniji najmanjšega odpora).

Danes pa sem se vseeno odločila, da si to grem pogledat, če že ne iz drugega razloga, pa zato, ker je Makarovičeva iz medijev znana predvsem po svojih edinstvenih stališčih in direktnosti pri njihovem izražanju. In danes me ne ona, ne njen sogovornik, prof. dr. Boris A. Novak, nista razočarala.

V torek sem kar nekaj hudih, zamerljivih in že kar sovražno naperjenih besed slišala s strani prof. Novaka na predavanjih na račun Slavoja Žižka, sicer njegovega akademskega kolega. Predvsem se je nanašal na njegov intervju v sobotni številki Dela (za regist. uporabnike: http://www.delo.si/kultura/dediscina/slavoj-zizek-ne-polagati-upanja-v-kulturo_2.html), kjer je pesnike označil kot, citiram: "Slepe potnike na vlaku zgodovine." Seveda si Novak ni mogel pomagati in mu je v torkovi številki dela vrnil v obliki francoske balade, ki je (po Novakovih besedah na predavanju): " ... idealna oblika za zajebancijo." Seveda se mi zdi, da tako blatenje nikakor ne sodi v predavalnico - neka meja profesionalnosti vseeno mora obstajati; ne morem pa mu zameriti, saj se tudi meni zdi, da je tokrat Žižek ustrelil rahlo v temo. Ampak, kaj pa hočemo, filozofi so, kar so.

Kakorkoli že, tudi danes zvečer je šlo veliko nič olepšanih besed na Žižžkov račun, kar je bilo tudi pričakovano - Makarovičeva in Novak sta navsezadnje dobra prijatelja oz. kot se je izrazila pesnica "brata v poeziji". Vseeno pa je večer imel nek popolnoma poseben značaj. Če sem že brala poezijo, ko sem bila mlajša, sem vedno raje posegala po šaljivi poeziji in tako mi je včasih pod roko prišla tudi kakšna pesem Makatovičeve, brala pa sem tudi njene pravljice, tako da jo večinoma poznam kot pesnico za otroke. Danes pa se je pokazala v povsem drugačni luči.

Govorila je o tem, kako je prišla do islanske književnosti, da so veliko vlogo pri tem imele njene sanje; povedala je tudi, da so jo Islandci razočarali - bili naj bi "plehki kot piksna", vsak naj bi pisal pesmi, sama pa se baje ni dokopala do nobenega omembe vrednega islandskega pesnika; v islandski književnosti naj bi se pojavljala tudi neka pošast, svetla senca, ki dela "težke pizdarije". Povedala je tudi, kako je vsaka religija izvor zla, kako bi bil svet brez vseh religij boljši, kako je sploh krščanstvo vir groznih dejanj, združuje še bolj grozne ljudi in je sploh v svojem bistvu obupna in z zlom napolnjena religija, njen princip kesanja in odpuščanja grehov pa naj bi bil naravnost hinavski (no, s tem bi se pa lahko še strinjala). Delila je tudi svoje mnenje o otrokih (da jih zelo rada začara s svojimi deli, da jih pa sicer ne prenaša in bi kakšnega vsake toliko časa najraje kar okoli kepe), o svojih kolumnah in samoumevnosti moderne tehnologije (o samoumevnosti luči, elektrike, strehe nad glavo, sploh pa računalnika, ni naj ga ne bi imela v lasti - baje še vedno vse piše na pisalni stroj, kar se mi pravzaprav zdi naravnost očarljiva ideja). Spregovorila je tudi o trenutkih, ko se ji zdi, da mora povedati svoje mnenje, ko nikakor ne more biti tiho, predvsem, ko so vpleteni žalostni, pretepani, "šimfani" otroci (ki imajo, kot je rekla sama, otroštvo, podobno njenemu).

Kaj pa sem odnesla od večera? Nek osvežujoč občutek in vtis, kako je, ko se ne trudi vsak biti z besedami politično korekten. Ko ne govorijo vsi, kot bi stopali po jajcih, ko si upa kdo reči natanko to, kar misli in ko mu je popolnoma vseeno, kako je to zvenelo.

Moram pa reči, da se vidi, da Makarovičevi počasi peša energija - a ne psihična, tu je ostra in bistra, kot vedno. Res, osvežujoče.

Aja, ko smo že pri tem, odnesla sem tudi eno čudovito izjavo Makarovičeve, ki bi znala biti aktualna za vse blogerje: ‎"Crnković pravi, da piše hitreje kot misli. Ma sej se mu vid!" :)

Danska - obljubljena dežela Evrope?

2011-10-10T23:05:00.000+02:00

Danska. Obiskala sem jo zadnji teden v septembru in na običajnih šolskih ekskurzijah res ne občutiš tistega pravega utripa države, saj vedno tiščiš v isti skupini, pod stalnim nadzorom ... Tokrat pa je moja zadnja ekskurzija z gimnazijo potekala v obliki izmenjave - živeli smo pri danskih gostiteljih, se z njimi (po želji seveda, sama sem se veliko) pogovarjali in izmenjavali izkušnje in kulturne značilnosti. Tako mislim, da lahko rečem, da sem videla in spoznala mnogo več, kot bi sicer. In po pravici povedano, bila sem izredno presenečena na ugotovljenim.

Vsi poslušamo in celo govorimo o državi na severni meji Nemčije kot o nekakšni ekološki Meki Evrope, ker so visoko razviti in ker se v velikem obsegu poslužujejo vetrne energije (pri njihovem stalnem vetru bi bili bedaki, če se je ne bi). Po mojih izkušnjah in opažanjih pa je to tudi to kar se tiče ekološkega obnašanja. Mogoče res nima vsaka družina dveh ali treh avtomobilov - pa da ne boste mislili, da je to zato, ker bi bili tako ekološko osveščeni. Nikakor ne. Po mojem pogovoru z gostiteljsko družino sem ugotovila, da si dveh avtomobilov preprosto ne morejo privoščiti, kljub njihovim plačam. Prvič je to zato, ker nimajo visokih le plač, ampak tudi cene in se tako stvar izravna, drugič pa zato, ker niso visoke le cene, ampak tudi davki. Tako naj bi avto na Danskem stal dvakrat toliko kot v Nemčiji in sicer le zaradi davka. Če pa bi po to priljubljeno prevozno sredstvo šli na poceni sosedo Švedsko, bi bila cena avtomobila normalna, carina pa taka, da si v končni fazi na istem kot če bi ga kupili doma.

Pri nas je v zadnjih dveh letih postal velik trend (ne vem, če bi temu zares že lahko rekla ozaveščenost) ločevanja odpadkov, recikliranja in podobnih "eko" stvari. Tam v enem tednu ne na šoli, še manj pa doma, nisem videla košev za ločevanje odpadkov. Bananini olupki, čajne vrečke, plastični pokrovčki in embalaže, stekleničke, vse to gre v isti koš doma in v isti zabojnik za smeti na ulici. Sicer je res, da se zadnje čase tudi pri nas slišijo pomisleki, koliko je recikliranje in ločevanje zares učinkovito in "eko", se mi še vedno zdi čudno, da tega ne počnejo na Danskem. Razen če so že toliko naprej in so že pred časom znanstveno potrdili nepotrebnost ločevanja odpadkov.

Še v trgovinah ne vidiš papirnatih vrečk/škrnicljev - v veliki večini trgovin so še vedno uporabljali dobre stare plastične vrečke. In to v ogromnih količinah!

Če odštejemo kolosalni minus, da je Danska obupno draga država (vsaj za naš standard, pa mislim, da nismo osamljeni primer; 7 DKR = 1€: malo pivo je 25 - 35 DKR, malo temno pivo je 35 - 45 DKR, kapučin je 15 - 25 DKR, kepica sladoleda je 15 - 25 DKR), pa nima samo slabih strani, no. Je izjemno čista, kolesarjem prijazna država (urejena pravila in proge za kolesarje - še v krožišču imajo kolesarji svoj pas, po katerem krožijo -, jeklene konjičke na nožni pogon pa kradejo 70% manj kot pri nas), vozniki avtomobilov se držijo omejitev in ustavljajo na prehodih za pešce. Javni promet je urejen odlično - točen, zanesljiv, čist. Je pa tako kot vse na Danskem - drag. Sploh vlak; pri njih je pravzaprav situacija obrnjena! Medtem ko je pri nas avtobus eden izmed dražjih načinov javnega prevoza in vlak med cenejšimi, je pri njih ravno nasprotno - avtobus je (spet, za njihov standard) zares poceni, vlak pa je izredno drago prevozno sredstvo.

A še vedno; nekako me na ponoven obisk ne vleče ... Tisti, ki ste že kdaj obiskali Dansko - so vaše izkušnje podobne, ali pa sem samo jaz nesrečno naletela na vse, kar je drago in mrzlo?

Zvenenje v glavi

2011-09-04T13:04:00.003+02:00

Ne bi smeli podcenjevati Facebooka; je družabno omrežje, preko katerega lahko spremljamo fascinantno življenje naših prijateljev. Hote ali nehote. Prav na ta način (in nehote) teh nekaj poletnih mesecev berem o pivskih podvigih mojih "prijateljev", na katere so vsi, v to sem prepričana, na smrt ponosni. Pojma pa nimam, zakaj. Zakaj pijemo alkohol? Res je, da v sebi v veliko državah, sploh pa Sloveniji, nosi neko družabno komponento, ampak zakaj? Je res lahko edini način, da prosiš nekoga, da ti dela družbo zvečer: "Greš na pivo?" Ali pa je to zaradi zabave, zaradi občutka, ko se ti razveže jezik in naenkrat postaneš bolj vesel, brez zavor, ki so te pred držale v meji spodobnosti? Mogoče zato, da pozabimo svoje težave, jih "utopimo v pijači"?

Včasih rada spravljam ljudi v zadrego s takimi vprašanji; no, mogoče ne ravno v zadrego, rada pa mislim, da jih vsaj nekaj pripravim do tega, da razmislijo o svojih dejanjih. Če sem kakšnega mojega vrstnika vprašala, zakaj sploh pije, me je gledal kot žaba v luč in običajno izdavil, da zaradi zabave. Vse lepo in prav, nekateri res potrebujejo "spodbudo", da se odprejo drugim - načrt pa vedno znova splava po vodi, ko ljudje nenadoma izgubijo razum in nimajo mere pri pitju. Spijejo na litre piva, mešajo vse mogoče Kje je zabava v tem, da v zakotnem in nikakor ne higieničnem stranišču neke beznice klečiš pred školjko, bruhaš, najboljša prijateljica pa ti drži lase in je prisiljena opazovati in vohati vso to svinjarijo? Da ne omenjam dejstva, da se naslednji dan zbudiš z glavobolom, primerljivim z udaarcem s kijem po glavi, in brez kakršnih koli spominov o dogodkih prejšnjega večera in noči ... Ne vem za vas, ampak sama rada vem, kaj sem prejšnji dan počenjala in kako sem prišla domov do svoje postelje.

Kaj pa drugi izgovori - utapljanje težav? No ja, če vprašate mene, je to le začasna rešitev. Ko prideš domov k ženi (ali možu, tu ni razlike) pijan kot klada, to ne reši zakonskih težav, kvečjemu le ustvari nove. Še vedno je najbolj preverjen in delujoč recept - kdo bi si mislil - pogovor.

In polagam na srce - ni je grše zadeve kot na smrt pijana ženska. Pri moških je to že nekako splošno sprejet prizor, nič lepši od pojane ženske, ampak smo ga navajeni. Pri ženskah pa ... Ne vem, kaj me tako odbija - je to hoja, ki je nagnjena kot stolp v Pisi, so to stvari, ki jih v pijanem deliriju izveš, pa jih nikakor nisi hotel vedeti (definitivno obstaja stvar, ki jo imenujemo "preveč podrobnosti"), so tudi, krila in majice, ki zlezejo preveč gor ...

Videti pijanega človeka in sploh slišati, kaj govori ... Verjamem, da opiti povemo stvari, ki nam zares ležijo na srcu - in nekaterih ljudi na tak način in v take globine preprosto nočem spoznati. Videti človeka pijanega; to mi je že kar nekajkrat popolnoma spremenilo mnenje o njem. In ne nujno na dobro.

Objava, ki jo je zaradi izjemnosti izkušnje, ki jo vsebina popisuje, nemogoče nasloviti. ;)

2011-09-02T23:21:00.001+02:00

Skoraj en mesec nazaj, na soboto in pozno zvečer, sem se vrnila iz tritedenske izmenjave (Lions Youth Exchange), ki je potekala na Slovaškem in Češkem: dva tedna mednarodnega mladinskega tabora (Piešt'any, Slovaška, 17. so 31. julij) in en teden bivanja pri družini (Ostrava, Češka, 31. julij do 6. avgust).

Težko je opisati to izkušnjo od začetka do konca, ker imam včasih občutek, da bi lahko o tem napisala celo knjigo, spet drugič se mi zdi, da je težko karkoli o tem napisati - ta izkušnja je bila po eni strani tako (p)osebna, da imajo nekatere stvari svoj pomen samo, če si jih doživel sam v tistem določenem okolju in kontekstu. Ne vem, kako, se bom pa potrudila po najboljših močeh, da iz vsega skupaj sestavim nek povzetek.

1. Birokracija. Sovražim jo. Pogosto nerazumljivi obrazci (pogosto se pri izpolnjevanju vprašam, kdo je tukaj nepismen - jaz, ki ne vem, kaj hočejo od mene, ali oni, ki ne vedo, kako pravilno vprašati), čakanje, čakanje in še enkrat čakanje. Ali pa spremembe v eno in drugo smer. Kompliciranje. Kot vse velike stvari se je tudi moja izmenjava začela z birkoracijo - obrazci, prošnjami, pismi, preverjanji prevoza, stroškov (in vedno se najde še kakšen dodaten), e-maili ... Kolikokrat sem v istem dihu hvalila in preklela internet! Ampak sem preživela; vmes me je sicer že nekajkrat minilo, da bi sploh šla, izmišljala sem si vse mogoče izgovore, zakaj ne bi mogla iti, ampak sem potrpela. Kar je bila vsekakor dobra odločitev.

2. Sestanki informativne narave. Ti so mi všeč, ker se rada počutim uradno. :) Res je, da nekatere stvari slišiš dvakrat, trikrat - uredite si zavarovanje, še enkrat preglejte podrobnosti prevoza, pazite na denar in osebne dokumente, alkohola ne pijte ali pa po pameti, ne kadite v sobah, hodite ven v skupinah in nikoli sami, držite se navodil vodje kampa ... Vedno iste stvari, a verjamem, da to lahko le kvečjemu pomaga. Tako pač je.

3. Izmenjava #1: tabor, Slovaška

Najprej skoraj devet ur trajajoča vožnja z vlakom do Bratislave - izkazalo se je, da je vlak absolutno najboljši način za potovanje po Evropi. Pokazalo se je tudi, da naravnost obožujem vožnjo z vlakom! :)
Sicer pa se je v dveh tednih zgodilo preveč stvari, da bi jih lahko tako popisala, vedno pa se zgodijo zanimive stvari, ko vržete na kup okoli 30 mladih približno iste starosti z vsega sveta. Mehika, ZDA, Španija, Danska, Finska, Belorusija, Ukrajina, Romunija, Srbija, Turčija, Italija, Slovenija, Slovaška, Češka, Hong Kong, Indija, Izrael. Različne kulture, različni jeziki, različne vere. Učili smo se šteti v tujih jezikih; ugotovili, da lahko vsaka stvar, tudi najhujše zmerljivke, zveni dobro, odvisno od jezika in načina govora; nikakor ni šlo brez učenja tujih kletvic.Počeli smo vse mogoče - od športov in iger na tisoč in en način, odbojke na mivki in vodnega smučanja, termalnega vodnega parka, pa vse do pohoda po Visokih Tatrah, obiska Bratislave in bližnjih znamenitosti (gradov, jezer, ...), pa seveda tudi večernih zabav v mestu. Zaradi obupnega vremena smo celo na novo odkrili igro skrivalnic po enem nadstropju dijaškega doma - povem vam, otroške igre postanejo izjemno zabavne, ko si enkrat malo večji! :D

Nekateri udeleženci so se izkazali za stereotipne predstavnike svojega naroda in države, drugi so me popolnoma presenetili. Z nekaterimi sem se razumela bolje in bom z njimi zagotovo ostala v stiku. Še bolje: nekateri še vedno potujejo po Evropi in sem se z njmi že znova srečala!

Seveda pa se vsaka stvar mora enkrat končati, tako se je tudi kamp. Nisem se imela za osebo, ki bi ob raznih poslavljanjih jokala, a očitno še nisem doživela kakšne večje ločitve - ker jokala definitivno sem, zadnji dan smo jokali vsi. Misel, da nekaterih udeležencev, s katerimi sem se ujela, verjetno ne bom nikoli več videla ... To zna človeka postaviti na trdna tla. Odhajali smo z razmazano maskaro, cmokom v grlu in obljubami, da se bomo še videli. In čeprav sem navdušeno šla od doma, priznam, da sem domače na koncu teh dveh tednov začela že pogrešati - navsezadnje je bila to doslej moja najdaljša samostojna odsotnost. Čakal pa me je še zadnji del poti.

4.Izmenjava #2: gostovanje pri družini, Češka
Nisem vedela, kaj naj pričakujem od enega tedna gostovanja pri družini. Z njimi sem govorila že prej, poslali smo si kratke predstavitvene maile in osnovne informacije, a nisem imela pojma, kaj me čaka. Izkazalo se je, da je bila moja družina (starša z dvema hčerkama, 18 in 14 let) izjemno prijetna: sicer najstarejše hčerke ni bilo doma (bila je na izmenjavi preko istega programa v Izraelu), vseeno pa je bila izkušnja nepozabna. Prvo minuto bivanja pri družini me je pošteno ugriznil njihov nemški ovčar. Mama je znala ravno toliko angleško, da sva se lahko malo pogovorili; oče je govoril češko, jaz pa sem mu odgovarjala slovensko - pa sva se nekako vseeno zmenila.
Teden, poln doživetij in novosti; šli smo v hribe, kolesarit, zvečer sem se srečevala z nekaterimi udeleženci tabora, ki so živeli v bližini, zabavali smo se na ulici Stodolni v Ostravi, najdaljši žurerski ulici v tem delu Evrope, prvič v življenju sem igrala golf (verjemite mi, ni tako lahko, kot izgleda) ... Moj najljubši del? Dvodnevni obisk Prage - ne morem reči drugega kot to, da sem se v to prečudovito slovansko mesto zaljubila. Da bi opisala vse vtise, bi potrebovala še en post take dolžine.
Slovo je bilo podobno tistemu na koncu tabora - cmok v grlu in prisega, da bomo ohranili stike. In prisege se držijo. Kot sem prišla, sem tudi odšla - z vlakom. Vožnja iz Prage do Ljubljane (preko Beljaka) je trajala enajst ur in pol, ampak je vredno svojega časa (če vprašate mene, je to ena najlepših tras, kar sem jih videla; po gorskih dolinah in pobočjih, naravnost prelepo!).
Najlepši del? Čeprav sem uživala, lahko priznam, da sem imela že kar konkretno domotožje. In ko sem se pripeljala skozi Karavanke, se je pokrajina zazdela znana, še zrak dišal po domu. Kakor je bila cela izkušnja izjemna in nepozabna, se je bilo lepo vniti domov. Še lepše je bilo spet slišati slovenščino na železniški postaji.

In kaj sem se naučila? Ljudje smo si v ogromno stvareh podobni, pa tudi če smo z nasprotnih koncev sveta; obstajajo pa stvari, v katerih se razlikujemo. Treba je hoditi po svetu z odprtimi očmi, ušesi, sploh pa razumom. Mladi, ne bojte se izkoristiti priložnost za tako ali podobno izmenjavo, če jo imate - da vam lahko veliko več, kot si mislite, za vedno spremeni pogled na nekatere kulture in poveča obzorje do neslutenih širin. Starši, zaupajte otrokom, v takšnih situacijah se običajno izkažejo/-mo za bolj odgovorne, kot mogoče dajejo/-mo vtis.
Pa še to, slovenščina je prečudovit jezik, moramo se ga naučiti bolj ceniti. Po treh tednih govorjenja angleščine sem bila presunjena, kako lepo zveni ... Predvsem pa domačno. :)

Čestitam vsem, ki ste se prebili do konca tega (mislim da rekordno) dolgega zapisa. V poslušanje pa dajem še dve pesmi - prva je neuradna himna tabora, pesem poletja in komad, ki se je zapisal v misli udeležencev in me vedno znova spomni na super ljudi, ki sem jih spoznala to poletje; druga je prva pesem, ki se je predvajala, ko sem prispela nazaj v Slovenijo - in kako je sedla! ;)

Ko uspešno zaključimo stvar, ki smo jo preklinjali celo leto - utrinki z mature.

2011-07-15T14:26:00.002+02:00

Tako. Sedaj se tudi profesorji lahko oddahnejo, uspešno so spravili eno generacijo skozi, brez kakšnih večjih polomij. Dejstvo je, da vedno komu ne uspe, kljub opozorilom že v 3. letniku - mi je zelo žal, ampak ti so si večinoma krivi sami. Človek si pač mora pomagati sam, tako je dejstvo. Sama pa sem medtem prišla do pomembnega zaključka: bistvo pogosto ni v tem, da znaš vse stoodstotno. Res je, da znanje zagotovo pomaga, predvsem daje potrebno samozavest, da človek zaupa vase. Je pa izjemno pomemben še en element - verjeti je treba, da se bo vse uspešno izšlo. Treba je zaupati tistemu nečemu višjemu (če vanj verjamete), da se vse odvija tako, kot naj bi se. Kar pa seveda ne pomeni, da se prosto predamo vsakemu padcu - če vprašate mene, so padci tu zato, da se po njih poberemo, se naučimo nekaj novega in odkorakamo naprej kot boljše osebe.

Še pred časom bi najraje kontrolirala cel svet, da me le kakšna stvar ne bi mogla presenetiti, da le ne bi vse šlo po načrtu. Popolna bedarija! Iz spremembe načrtov se da ogromno naučiti in zavedanje, da ti ni potrebno nadzorovati vesolja, zna biti zelo osvežujoče, osvobajajoče in predvsem zabavno. Kot Atlas, ko mu je Herkul prevzel breme zemeljske in nebesne oble - naenkrat si svoboden kot ptica na veji.

S tem prebujenjem sem tudi šla na maturo (z izjemo angleščine - v življenju še nisem bila tako živčna pred kakšno stvarjo v zvezi z njo; pritisk prihodnosti se je vsekakor poznal, a se mu nisem pustila, ha!). Sicer pa so izpiti leteli mimo kot planeti skozi vesolje in pisni del je bil skozi hitreje, kot bi se po riti udaril.

Za ustne izpite se je treba zahvaliti tudi profesorjem; hvala, ker ste bili dobre volje, nasmejani, hvala, ker ste nas znali sprostiti in iz nas izvabiti in izvleči le najboljše. In hvala, da ste nas v štirih danih letih dobro pripravili na ta "zrelostni" izpit in izbrane fakultete. Naj rečejo kar hočejo, večini (z redkimi izjemami, svetlimi kot oblačna noč brez lune) je dejansko mar, kaj in kako bo z nami.

Za mano so štiri čudovita leta. Da naredim malo reklame, Gimnazija Škofja Loka je super šola, jo priporočam vsem, ne bo vam žal. Sploh klasična gimnazija je na čase zahtevna, a je treba delati tako ali tako praktično povsod.

Spoznala sem veliko novih ljudi, z mnogimi bom ohranila stike, našla sem si tudi eno najboljših prijateljic, kar sem jih kdaj imela. In tudi če je bilo kdaj izjemno težko, če sem kdaj prišla domov in se izmučena sesedla na stol za pisalno mizo - bilo je vredno. In to ne le za 32 točk na maturi, tudi na prihodnost. Vsaj vem, kdaj se je potrebno ustaviti, da ne pregorim, in kdaj se lahko še malo pritisnem.

Super. In sedaj novim dogodivščinam nasproti.

Slovenija ima (zelo nekritične) talent(e). #1

2011-06-18T22:19:00.003+02:00

Vsakič znova se mi zdi zanimivo, kako blogerji planejo v odziv ob kakšni veliki novici ali dogajanju v naši podalpski deželici. Navsezadnje je to bistvo bloga, biti ažuren in popolnoma svoboden pri kritiki neke stvari; če ni ažurnosti, kritika lahko kaj hitro izgubi pomen. Je pa prav iz tega istega razloga, težnje po ažurnosti, kritika lahko tudi nepremišljena, utemeljena na podlagi prvega vtisa. Sama nisem taka, da bi stvari vrednotila glede na prvi vtis, sem se že prevečkrat opekla in me je izučilo. Zato vsako stvar raje prej premislim (kar pa sploh ne pomeni, da bo "ven" prišla logično utemeljena :D) in zato mi je vzelo toliko časa, da sem se spravila do pisanja nove objave. To, pa tudi matura.

Ne vem, kdaj je finale šova Slovenija ima talent ali če je že bil. Po pravici povedano mi ne bi moglo biti bolj vseeno. Ker Slovenija ima talent za moje pojme ni nič drugega kot šov, predstava za množice, ki se jih v teh časih hrani vsaj z igrami, če že ne dobijo kruha.

Prvo sezono sem še nekako spravila skozi, gledala sem vsako drugo, tretjo oddajo, zmajevala z glavo večino časa in včasih se je našel kakšen, ki je dejansko nekaj znal (poleg smešenja samega sebe). In ravno to smešenje se mi je zdelo najbolj fascinantno glede vsega skupaj. So ljudje res lahko tako nekritični?

Pa pustimo sedaj vse tiste žonglerje, plesalce, harmonikaše, cirkusante, bruhalce ognja in vse s podobnimi talenti; nekateri so bolj talentirani, drugi manj, večina pa jih je vključenih v oddajo zaradi ustvarjanja šova. Če pa vprašate mene, pa nikakor ni naključje, da v finale pridejo večinoma pevski talenti. Dejstvo je, da je že sam koncept te oddaje zgrešen; ni namreč mogoče pričakovati, da lahko kdorkoli objektivno oceni in ovrednoti talente, ki so med sabo že po tipu le-tega popolnoma različni. Kako lahko primerjaš med sabo bruhalca ognja in pevca (če izvzamemo pljučno kapaciteto)?
Nekaj let nazaj je bila zelo popularna Valentina Hasan, zagotovo ste jo že slišali. Ampak njen primer dejansko razumem (če človek nima kakšnega posebnega znanja angleščine, je od njega težko zahtevati, da poje v jeziku, ki ga ne razume in pozna). Ne razumem pa ljudi, ki si upajo odpreti usta pred našo malo Slovenijo vedoč, da ga bodo zagotovo polomili. Pa to še niti ni tako grozno, če veš, da nimaš posluha; večina pametnih ljudi v takem primeru raje ostane tiho, nekateri pač ne - a še vedno se jih večina bolj ali manj zaveda tega, da nimajo posluha, ostalo je vprašanje samozavesti.

Potem pa se pojavijo tisti drugi; osebe, ki so prav tako brez posluha, a se tega ne zavedajo oziroma tega nikakor nočejo sprejeti. Je že kdo pomislil, da to ni normalno, da je oseba popolnoma prepričana da ima talent, ki ga zagotovo in očitno nima? Če se že celo življenje ukvarja z razvijanjem tega svojega "talenta", verjetno ji je že kdo povedal, da je, po domače povedano, zanič. In če je ta oseba kje blizu te stopnje, so ji to verjetno že kdaj (običajno pa znova in znova in znova in znova in znova in ...) povedali. In če tega po tolikšnem dopovedovanju ne dojame ... Potem vidim dva scenarija:

izjemno rada živcira ljudi in jih z užitkom zafrkava "v glavo",
je zrela za pogovor pri strokovnjaku.

In na slovenskem šovu "talentov" se mi vse prevečkrat zazdi, da bi imel strokovnjak dovolj dela.

Kam je šla vsa samokritičnost? Po eni strani smo postali tako zaverovani sami vase, v svoj prav, v "izboljševanje" našega lastnega jaza; a kaj, ko se vedno bolj izboljšuje zunanjost, ostalo se tako ali tako ne vidi in nas ne zanima - in kar se ne vidi, lahko mirno pustimo pri miru. "Samocenzure" tako ali tako ni več. Glavno je, da izstopamo, pa ni važno, zakaj; glavno, da se o nas govori, pa ni važno, zakaj. Tudi slaba reklama je reklama, včasih še celo boljša od dobre.

p.s.: Valentina Hasan je kasneje svoj nastop malenkost popravila. Malenkost.

Ko teče voda v grlo, je (običajno) že prepozno.

2011-05-16T21:05:00.001+02:00

Življenska zgodba.

Vsak fazan bo vedel, kako govorijo profesorji, naj se učijo sproti, če pa že to ne, naj pa vsaj doma preberejo zapisano v šoli. In to seveda gre pri večini skozi eno uho noter in skozi drugo ven ("Pa kdo bo poslušal take bedarije, kot da tega še nikoli nismo slišali." "Ja, seveda, kot da bo kdo to delal."), če pa že kdo sliši in se tega poskuša držati, se mu sistem sesuje po kakšnem mesecu, ko plima prinese večje količine snovi. Nič novega, torej. In vsaka naslednja generacija je popolnoma ista.

Treba pa je vedeti, da se ta univerzalna napaka zares pokaže šele v 4. letniku - res je, da se da nekako zvoziti tri leta s kampanjskim učenjem, potem pa naenkrat pride maturitetno leto, ko se pri matematiki pri nekaterih testih piše stara snov (kot ponovitev) in naenkrat tisti, ki so se jo za redno kontrolno prejšnja leta površno ali pa na hitro naučili, pogorijo. In potem prihaja enka za enko, na koncu pa imaš dva tedna pred maturo, ko so ostali že zdavnaj mimo z maturo in le še odlašajo s ponavljanjem za "zrelostni izpit", še 10 popravnih kontroln, seminarsko za psihologijo/sociologijo, vaje za biologijo/kemijo in tri predstavitve seminarskih (in da ne bo pomote, taki primeri so).

Potem pa sem ugotavljala: če se ljudje lahko naučijo za dvojko deset kontroln v enem tednu, zakaj za vraga se niso mogli dveh?!

Pazi te talente: latinščina, književnost. Zadnji (redni) test v šolskem letu, ki pa je kar obsežen (uvod, predliterarna, arhaična in cesarska doba, doba pozne antike, skratka 500 let rimske/latinske književnosti). Ti si se zadnjih nekaj dni trudil in prepisoval manjkajočo snov (ali snov, zapisano po random listih, ker slučajno tisti dan nisi imel mape s sabo), urejal tisto, ki je bila že pretipkana ipd. ... Potem ti pa tisti večer pred kontrolno kapne cvetka in ti napiše sms, če ji lahko pošljem snov, ki smo jo dobili po mailu (prof. nam je del snovi poslala na mail). Moj odgovor je seveda bil, naj pogleda na svoj mail pod ta-in-ta naslov, da jo ima tam in da ji je jaz pa ne bom pošiljala (v mislih dodaj: ... samo zato, ker se tebi ravno slučajno ne da premakniti prsta in tistih sedmih potrebnih možganskih celic, da odtipkaš naslov mail in klikneš download). "Ne, nimam, a bi mi jo lahko poslala?" (Odpiše užaljeno.) Ob takih mi pa prebije, resno.

Torej, nauk: veliko bolje boste prišli skozi, če boste poslušali profesorje, kaj vam govorijo na začetku leta. Verjetno imajo že kaj izkušenj, niso po župi priplavali in vam ne govorijo kar neki na blef. Samo kaj, ko večina to ugotovi šele na koncu leta, ko se nalivajo z Red Bulli, spijo po 3 ure in pol in zadnji teden kot zmešani pišejo poročila in seminarske.
(Aja, saj res, že en nasvet glede mature: ne pisat poročil in seminarskih zadnji teden, je preveč stresno. Prej ko ji imate, prej imate čas za druge, bolj prijetne ali pa bolj pomembne zadeve.)

Oscar Wilde je enkrat zapisal super misel: "You can never be overdressed or overeducated."

p.s.: neka bralka takih in podobnih izpadov nakopičene frustracije mi je enkrat rekla, da mi očitno šola veliko pomeni, ko toliko pišem o njej (pravzaprav pišem večinoma o njej); resnica je ta, da pišem o stvareh, s katerimi imam največ izkušenj in o situacijah, v katerih se največkrat znajdem ...

Na naslednji referendum ne grem. Verjetno.

2011-04-13T18:11:00.002+02:00

Desnica, levica, Erjavec, Patria, Janša, Pahor, Türk, Kučan, referendum gor, referendum dol ... Vsa slovenska politika, natolcevanje in laži mi gledajo že skozi ušesa. Pa v tem zapisu nočem soditi, ker za večino stvari v politiki, ki se trenutno dogajajo, nimam mnenja; imam namreč občutek, da vem popolnoma premalo, da bi se lahko opredeljevala. Sploh pa tako ali tako ne vemo cele zgodbe, vsega ozadja in vsaj zame se je v takem primeru zelo težko opredeliti. Sem pač še ena izmed neopredeljenih.

Še posebno Pahor mi zadnje čase gre močno na živca. Vsake njegove besede slišim kot kvakanje, zdi pa se mi tudi, kot da vsak dan pove nekaj drugega in da je vsaka njegova izjava je v protislovju s prejšnjo. En dan hoče ugajati enim, naslednji dan drugim, pojma pa nima, kaj hoče.

In potem se čudijo, zakaj je tako nizka udeležba na referendumih in volitvah.

Včasih imam občutek, da bi bila še anarhija boljša od trenutne situacije v državi.

Pripisano kasneje, 14.4.:
Danes smo pri pripravah na maturo iz zgodovine začeli s temo "osamosvojitev Slovenije". In zelo mi je bila všeč izjava profesorice (ena izmed najbolj korektnih profesoric, kar sem jih kdaj imela), da naj bo Janša še tako negativna osebnost v današnji politiki, ne moremo zanikati, da je odigral eno izmed ključnih vlog pri osamosvajanju Slovenije. Isto velja za Bavčarja, pa naj bo še tak tajkun.
No, ta pogled mi je pa všeč.

To je to.

2011-03-10T21:30:00.001+01:00

V roku zadnjih dveh tednov sem ugotovila eno izmed najpomembnejših stvari v zadnjem času: da mi še nikoli ni bilo lepše, kot mi je sedaj.

V zadnjih dveh mesecih se je zgodilo toliko stvari, dobrih in slabih. Zgodil se je kakšen prepir, težki trenutki doma, bilo je veliko stresa, pa tudi prijetnega druženja in dobrih pogovorov. In naj mi bo še tako težko, vsakič, ko grem ven (da si pospešim utrip), vsakič, ko posije sonce, ko je toplo - vedno znova ugotovim, da nobena stvar ni tako črna, kakor izgleda.

Pa naj bo še vse tako težko, naj bo še toliko dela in toliko stresa, naj bom še tako neprespana in na koncu z živci; vedno me dvigne misel na to, kakšno srečo imam. Da se mi je uspelo prijaviti na mednarodno izmenjavo, da sem v 4. letniku in da ne bom imela problemov z vpisom, da imam prijatelje, s katerimi se odlično razumem, da imam družino, ki je neverjetna.

Takoj, ko se znajdem sredi sončnega gozda, ugotovim, da mogoče pa le ni toliko dela, kot sem mislila in da mi ga bo le uspelo narediti v doglednem času. Ugotovim, da ne bo konec sveta, če dobim kakšno malenkost slabšo oceno, če se za vasko stvar ne sekiram in če mi vse ne gre po načrtu.

In ko sem danes sedela na soncu in prijetnih petnajstih stopinjah na gričku nad Novim mestom, sem pomislila - kaj sploh še hočem? Vse gre natanko tako, kot sem si želela, zato bom nehala stokati in malce uživala v sadovih mojega dela.

Do sobote, ko pišemo prvo poskusno maturo. :)

Predvaja se: Adele - Someone Like You

Nov teden, končno počitnice.

2011-02-20T19:44:00.003+01:00

Ta teden bodo počitnice. Sicer hudo študijske, ampak bodo. Vsaj v tem, da bom namesto ob pol šestih vstajala ob pol devetih.

Delala sem si tudi seznam opravil in moj dan se bo moral razširiti na 36 ur, da bo vse šlo kot načrtovano. Poleg enega kupa naloge iz matematike, gimnazijske nočne more, me čaka še malo morje branja in seminarskih nalog za vse mogoče predmete, predvsem pa malo morje zgodovine, enako količini gradiva enega izpita. Dobro, da imam čas do konca meseca ...

Kakorkoli pa razmišljam, dobivam občutek, da navsezadnje matura, osrednji dogodek četrtega letnika, sploh ne bo tako težka. Konec koncev so jo še vsi preživeli, še vsi, ki so se vsaj malo učili, so rekli, da je bila na koncu lažja, kot so mislili da bo. Kaj me potem sploh skrbi?

To je v veliki zvezi s prejšnji objavo - še vedno in še trdneje verjamem, da lahko vsak človek opravi (skoraj) vse, kar si zada, če je dovolj odločen, pripravljen dati od sebe največ in če si tega res želi. Samo zaupati si je treba.

In živciranje okoli tega še nikoli ni pomagalo.

Kako se ponovno spraviti na pravi tir? Z risanko.

2011-01-23T22:18:00.001+01:00

Danes sem prvič gledala risanko, ob kateri sem jokala. Pa da ne bo pomote, saj jokam, ampak le ob filmih tipa Seven Pounds. Danes pa ... sem gledala How To Train Your Dragon. :))

Mnogi zavzeti kritiki risank se obešajo na dejstvo, da zgodba ni nič posebnega, da je pač vedno nek nauk in srečen konec, hollywoodski zaključek, če hočete. Vse to je res. (In če pomislite, saj tudi Avatar ni imel ne-vem-kakšne zgodbe, pa je dobil tri oskarje.) Čeprav so ciljna skupina otroci, ki jih take risanke (take, in ne risanke tipa Transformerji in ena, ki sem jo danes gledala po naključju na Kanalu A - o Batmanu, Jokerju in Drakuli; ugh) naučijo vsega lepega, dobrega, vseh tistih pomembnih vrednot, ki jih vsi radi poudarjamo ob vzgoji - dobrote, prijateljstva, medsebojne pomoči, nesebičnosti, usmiljenja, prijaznosti ... Se pa vendar lahko iz njih vsi nečesa naučimo.

Pod nobenim pogojem niso risanke samo za otroke. Najboljši pokazatelj tega je verjetno Tim Burton - ob njegovih risankah me še vedno pogosto spreleti srh, ko jih gledam; čeprav zraven na nek mazohističen način uživam. Pa nisem mislila le v takem smislu. Risanke, ki zadnje čase prihajajo v kinematografe, so primerne za vse - za otroke, da vidijo prave vrednote "v akciji", za odrasle pa, da pogledamo na svet z drugega vidika.

Vse preveč smo navajeni filmov, kjer naredijo vsakič sproti množični pokol vseh, ki slučajno priplešejo skozi prizor. Tako smo navajeni vsega tega, da nas to niti ne gane več; ne gane nas, ko nekdo iz žepa potegne malodane strojnico in začne streljati vse, kar se slučajno premakne. Samo sedimo in ko je filma konec, skomignemo z rameni in gremo naprej. In to nam je "za odklop" - žalostno, ne? Tudi sama sem pogosto taka - sedaj, ko to pišem, ne vem, kako sem lahko kdaj rekla, da za "odklop" zapaše akcijski film. Kako lahko zapaše cela gomila mrtvih v dveh urah filma?

Torej, moje novo odkritje? Glejte risanke. Ob tej zadnji sem ugotovila, kaj je bilo narobe z mano v zadnjem času, zakaj je vse postalo tako težko. Še v prvih letih gimnazije sem bila vse čas zelo pozitivna - vedela sem, da se bo vse izšlo, da je vse v redu in da bo tudi naprej nekako, pa četudi ni izgledalo tako, vse v redu. Zadnje čase pa ... vedno bolj sem stokala, vse mi je naekrat postalo težko, nič mi ni bilo prav.

Pozitiva, samo pozitiva! Verjeti je treba, da se bo vse izšlo - vedno se. Ponovno sem pogledala govor Stevena Jobsa iz leta 2005 na Stanfordski univerzi. In kot je rekel: nikoli ne moreš povezati pik (connect the dots) "za naprej", vedno le za nazaj. In zato je treba zaupati sebi, zaupati, da bo na koncu vse tako, kot mora biti. In na koncu vidiš, da je vsaka stvar v našem življenju imela smisel. Nobena stvar se ne zgodi brez razloga, to bi bila potrata vesoljne energije - in v to verjamem. Pa to ne pomeni, da je naša usoda določena vnaprej - sami si ustvarjamo svojo usodo, sami izbiramo, kaj bomo storili in kako bomo to storili, le verjeti moramo, da vsaka stvar, ki jo storimo, pa če je še tako nesmiselna ... Če je občutek pravi, če mislimo, da jo moramo storiti - potem ima pomen.

In prav to nas učijo risanke. Naj verjamemo vase, v svoje sposobnosti in se ne smemo pustiti, da nam ostali s svojo ozkomiselnostjo omejujejo življenje in možnosti tega, kar smo lahko. Smo gospodarji svojih življenj.

(parafraza na serijo The Big Bang Theory: "I am the master of my bladder." :D)

Čistilna akcija, skrajni čas.

2011-01-09T22:06:00.002+01:00

Okej, tale objava danes je namenjena bolj mojem čisčenju po "podstrešju", čeprav moram priznati ...

Hm, je kdo tukaj slučajno bral The Catcher in the Rye? No, če ga je slučajno kdo (jaz sem popolnoma nafilana z njim, matura in to), se mogoče spomne, zakaj Holden ni naredil predmeta Oral expression - preveč rad se je oddaljeval od teme (in v takem primeru so vsi njegovi sošolci vpili: "Diversion!"). Kar je v bistvu tudi ena izmed redkih stvari, ki jih imam rada pri njem. Včasih je res dolgočasno, če se nekdo striktno drži teme; oddaljevanja so pogosto bolj zanimiva ... :)

Kakorkoli, nekaj časa nazaj sem že čistila po "podstrešju", čeprav ne tako, preko bloga, vendar bolj v svoji sobi, z nekaj solzami in kar nekaj robčki. Vsak mora vsake toliko časa to storiti, priporočam. Danes pa si želim odziva, kar je nekako tudi smisel bloga. (Ha, in to me spomni na to, da moram enkrat opisati še, kako sem sploh prišla na idejo pisanja bloga ...) V bistvu moram vse svoje ogorčenje spraviti iz sebe, ker sem že nekaj dni kot čajnik, ki komaj čaka, da bo voda zavrela in bo zdaj zdaj zapiskal.

Bolj kot vse drugo me še vedno očara (pa ne v dobrem smislu besede), kako nekateri ljudje kljub kar nekaj pretečenim letom še vedno mislijo, da te poznajo. Dobro, priznam, tudi jaz nisem brezmadežna, pravzaprav bo ta zapis tudi meni dal kar nekaj materiala za premislek, vendar, še vedno ... Kako lahko po 4 letih nekdo misli, da te še vedno do potankosti pozna? Iz česa to sklepa - besed drugih in stanj na Facebooku? In kako je lahko oseba na koncu srednje šole skoraj identična osebi na koncu osnovne šole?

Še kakšno leto ali dve nazaj sem veliko dala na mnenja drugih in to me je res potiskalo k tlom. Mogoče je trajalo toliko časa, da sem opazila, v kakšni omejeni mentaliteti sem živela vsa ta leta. Kraj, v katerem je bila moja osnovna šola, res ni bilo prijazno do drugačnosti. (Najslavnejša značilnost krajanov je ta, da dajo vsakemu, če mu le lahko, vzdevek. Dokaj znan stavek pravi, da če si dovolj hitro tekel od začetka tega kraja pa do konca, ti je mogoče uspelo, da na koncu še nisi imel vzdevka.) Pa mogoče ni bilo potrebno, da si bil zelo drugačen. Lahko si nosil le napačne znamke čevlje, imel čuden naglas, govorno napako, drugačne lase, kaj šele, da si imel drugačno osebnost. Kaznovan si bil za vsako drugačnost - ne telesno, ampak psihično, kar je pravzaprav še huje. In to mentaliteto sem odnesla s sabo v srednjo šolo; končno pa mi je nekaj let nazaj prebilo, da to res nima smisla in sem se osvobodila tega, vsaj deloma.

In zato me toliko bolj žalosti, ko vidim ljudi s svojim razumom in svobodno voljo, ki se pustijo voditi, ki pustijo, da jim drugi načrtujejo življenje. Ki še vedno niso pogledali izven meja tega istega kraja; kaj kraja, lastne družine (ki ima seveda močno "krajevno" mentaliteto). Ki tega sploh ne poskušajo narediti.

Kakšen kliše je to - spoznaš svojega bodočega fanta kot mlada deklica. On je ministrant, ti poješ pri otroškem cerkvenem zboru. Oba odraščata, gresta na dobri srednji šoli in po nekem oratoriju, kjer sta oba animatorja, postaneta par. In sta oba srečna. In veselo načrtujeta prihodnost. In hodita ob nedeljah eden k drugemu na nedeljsko kosilo, se sprehajata z roko v roki po domačem kraju, tečeta skupaj ... Pa ne me razumeti narobe, nič nimam proti temu, da sta dva skupaj, kjerkoli sta se spoznala, kar koli že počneta - samo ne potem mene obsojat, da sem dolgočasna, klišejska, da nimam lajfa samo zato, ker nimam fanta, ker ne hodim vsak vikend ven, ker se učim.

Ker se počutim, kot da sem spet v tej lokalni osnovni šoli. Da me vsi obsojajo zaradi drugačnosti ali pa tega, da se ne podrejam lokalni mentaliteti in se ne pustim pobiti na tla.

Oprosti, ker hočem nekaj več kot le službo, ki jo sovražim, dvonadstropno hišo, moža, dva otroka in zlatega prinašalca po imenu Fido ali Floki ali ... Ker hočem nekaj več videti, doživeti. Pa zato mogoče ne bom nič bolj srečna, kot ti, ki imaš vse to. Ampak bom lahko rekla, da sem poskusila.

Seks v mestu, Facebook in podobno

2010-12-28T23:41:00.006+01:00

Kar nekaj časa po premieri sem končno pogledala "slavni" Seks v mestu 2. Niti ne vem, kaj točno sem pričakovala, vem samo, da sem že na začetku vedela, da mi nikakor ne bo všeč. Iiiiiiin ... Terna!

Pa tole ne bo še eno mukotrpno opisovanje, zakaj je bil film grozen, kako sploh ni bil to, kar so govorili da bo. Vračanje nazaj v leta, ko so "junakinje" prišle v New York, njhova zgodovina - to naj bi bila osrednja zgodba filma, vsak kakor sem jaz ob izidu razumela vse napovednike; no, to je tudi bilo notri - vseh 5 minut in 17 sekund. Ostalo je bilo samo jamranje, kako jim je oh in sploh hudo v zakonu, v ob čudovitih možeh, ob bajnh stanovanjih, oblekah in čevljih, ob potovanju v Abu Dabi, zaboga! Cel film je bil parada oblek, včasih podobnih "gejevski" mavrični zastavi, na čase dobrih čevljev, sicer pa ... Ah, ni vredno dveh ur in petnajstih minut vašega časa.

Kar pa sem danes v resnici hotela povedat ... Ne vem. V glavnem se moje življenje zadnjih nekaj dni vrti ogromno okoli filmov (nič čudnega, če sem jih zadnjih nekaj mesecev samo zabirala - nekdo jih mora tudi pogledat, ane?! :D). Še vedno pa mi hodi po glavi film, ki sem ga pogledala že dober čas nazaj; slavni "portret", če se temu lahko tako reče, najmlajšega milijonarja (a je slučajno že miljarder?), ustanovitelja Facebooka Marka Zuckerberga. Tudi zanj sem pričakovala, da bo podobno skropucalo, kot je bila zgoraj omenjena zadeva. Ampak ni bil.

Čeprav me Facebook vedno bolj, ne bom rekla ravno frustrira, ampak dela razdraženo, me je film prijetno presenetil. Nekako jim je uspelo izpostaviti tudi dobre lastnosti, ki naj bi jih imel Facebook - povezovanje ljudi, ki se sicer ne bi pogosto videli, spremljanje (vsaj spletnega) življenja drugih (čeprav je to lahko tudi veeelik minus!), poizvedovanje o ljudeh, ki bi jih rad bolje spoznal (no ja, tudi to je lahko minus). Ampak Facebook v majhni, ne ravno zakotni, ampak definitivno žepni, pa naj ljudje rečejo karkoli, Sloveniji nekako izgubi pomen - mislim, ko v centru Londona srečaš žensko iz sosednje doline, kaj naj še rečem? Kdo potrebuje Facebook?! :))

Vse najstnice so danes na profilnih slikah tega socialnega omrežja iste - vse slikane v domači kopalnici s svojim ultra-mega-kul novim telefonom na touch-screen; z našobljenimi ustnicami, velikimi, težko naličenimi puppy očmi, fasado iz pudra, v visokih petah in v pajkicah. Vse imajo isto pozo s izbočeno ritjo (ki je običajno sploh ni - verjetno je to razlog, da jo izbočijo; vsaka normalna ženska jo skriva ;) ). V oprijetih majčkah in krvavo potrebnih push-upih, da sploh kaj obstaja tam gor.

Mislim, počasi mi vse postaja ne le neumno in enolično, ampak tudi poniževalno. Zakaj je vse to potrebno - za fante, za "razmerja"? Oprosti no, kakšno razmerje imaš lahko pri šestnastih letih? Zato, da lahko tip punco štirinajstih, petnajstih let kliče "mucica" in "bejba"?

Nov "odklop" s Facebooka je s tem uradno v obravnavi.

"I've been thinking 'bout it"

2010-11-26T23:32:00.002+01:00

Saj ni možno, da ti po štirih letih pisanja bloga počasi zmanjkuje tem, kajne? Rada pišem o aktualnih, perečih temah, a kaj, ko se te preprosto vrtijo v krogu in se ponavljajo vsake pol leta. Vera je tako ali tako ves čas na tapeti (in tudi vedno bo). Moje življenje je bolj rutinsko in ga v večjem (ali pa raje kar večinskem) delu sestavlja šola. Tudi o tem je bilo že veliko napisanjega. Lahko bi pisala o trenutnih "problemih" z "gejevskimi aktivisti" po slovenskih šolah in kako "spreobračajo" nič hudega slutečo mladino, pa tudi o tem ne bom. Ker se takim bedarijam ne bi smelo posvečati pozornosti (oh, mimogrede, naša gimnazija je dobila obilno "publiciteto" kar se tega tiče - in sem prav ponosna!).

Kam pa sedaj?
Nikoli nisem bila dobra v izmišljevanju stvari. Sem slišala že več predlogov, naj poskušam napisati kakšno literarno delo, pa nimam potrpljenja za sestavljanje kakšne daljše fabule, kratkih zgodb pa ne bi pisala - kaj, še brati jih ne maram. Poezija? Soooo not my thing.

Vedno sem bila dobra le v stvareh, ki sem jih pisala na podlagi svojih izkušenj, pravzaprav vse delam in izpeljujem iz njih (Lojze Kovačič je imel podobno mnenje: "Ne morem si predstavljati, da lahko pišejo pisatelji še o čem drugem kot o svojem življenju.").

Mogoče pa po roditeljeskem sestanku 1. decembra. Takrat bo zagotovo kaj zanimivega pokukalo na plano ... :)

"Nič ni resnično, vse je dovoljeno."

2010-11-18T20:18:00.003+01:00

Po pravici povedano sem počasi sita že vsega skupaj.

Nehala sem gledati televizijo, ker ne prenesem več niti ene briljantne Pahorjeve izjave. (Pa ravno zdaj se nam je moralo zgoditi prekletstvo, da se nam vidi Slovenija 3 – zakaj že?) Vsaka razglabljanja o liberalizmu, Obami in »svetovni gospodarski krizi« mi gledajo že skozi ušesa. Vsaka glasba, ki si jo zavrtim, pa naj sem jo še do pred kratkim naravnost oboževala, mi gre na živce. Radio bi zjutraj najraje ugasnila (saj ga tako ali tako poslušam le zjutraj), ker sem mi že meša od neizvirnih radijskih reklam – zahvaljujem se tistemu, ki je umaknil reklamo za Njami, ker je bilo tisto prežvekovanje posebne salame res nagnusno – in Martinčičevih obupanih poskusov biti smešen. Na živce mi gre šola, ker je polna rivalstva, sporov, sploh pa lenih ljudi, ki jih boli že, če morajo premakniti možgansko celico, kaj šele kaj večjega (seveda vso energijo varčujejo za petkove in sobotne večere). Ne prenesem več nenehnega omenjanja mature kot zrelostnega izpita, ker to pač ni. Ne prenesem več čakanja, daljšega od pol ure. Pikčasta postanem ob vedno bolj očitni jugonostalgiji. In ne bom razlagala o Facebooku in zakaj mi ta gre na živce že čez vse dostojne meje – ni vredno besed. Če slišim še eno omembo Vegrada, Tovšakove in Zidarja, se mi bo zmešalo. In da ne bi o novem izbruhu ptičje gripe, ker bi vas morala ob vsaki omembi tega natega stoletja zadeti strela!

Za del tega mojega se zavedam, od kod je prišel. Zopet sem se poglobila v Alamuta, po petih letih. In sem ga videla s popolnoma drugačnimi očmi. Dal mi je misliti. Da je svoboda lahko tako breme, je že samo po sebi paradoks. A je res. V težkih trenutkih ni ničesar, na kar bi se lahko oprli, ni ničesar, na kar bi se izgovarjali, ni stvari, ki bi nam dale smisel. Tako se imamo vso pravico vprašati – zakaj se sploh ženemo?

Včasih si želim, da bi imela pogum kot Alex Supertramp (film Into The Wild) – da vstaneš in greš. A nobena tako življenjsko pomembna stvar v življenju baje nikoli ni tako lahka in 1+1 ni vedno 2.

Vsi so pametni, na koncu se odločamo mi.

2010-10-27T10:24:00.004+02:00

Četrti letnik. Študij.

Pišem že ne-vem-kateri zapis za temo šole – nekdo mi je rekel, da se iz zapisov vidi, da mi šola veliko pomeni. Nerada razmišljam v to smer, ker se počutim, kot da dejansko nimam družabnega življenja (no ja, mogoče je včasih to res, ampak za to ni nujno kriva šola …); ampak dejstvo je, da šola mi veliko pomeni. Smejte se kolikor se hočete, pomilujte me, ampak večino časa imam dobro mnenje o sebi prav zaradi dobrih odločitev, sprejetih v šoli, dobro odpisanih testov … (No ja, pa se tole vseeno sliši malo grozno.)

Kakorkoli, treba bo počasi začeti razmišljati o faksu. Za izbirne predmete na maturi smo se že odločili, kar je nekatere prisililo k prvemu razmišljanju na temo študija (15. novembra je predprijava na maturo). Imeli smo že obisk ali dva s strani šolske svetovalne delavke in različna predavanja na to temo. Vse v redu, ampak na vsakem predavanju, na vsakem poklicnem usmerjanju (tudi že v osnovni šoli, ko se je šlo za izbiro srednje šole) smo slišali dve vrsti nasvetov:

a) »Odločite se na podlagi poklica – ne gledati le na to, kateri študij vam bo všeč, ampak tudi na to, ali boste kasneje dobili službo. P.s.: trenutno se iščejo naravoslovci.«

b) »Ne se odločati na podlagi tega, ali boste dobili službo ali ne. To je največja napaka, ki jo lahko storite. Predvsem se odločite za študij, ki vam bo všeč, za stvar, ki jo boste radi študirali; trg zaposlovanja se bo kmalu obrnil. P.s.: ampak še vedno je ubijalsko povpraševanje po naravoslovcih.«

Dilema: izbira študija glede na to, kaj imaš rad ali prilagajanje potrebam trga zaposlovanja? Ker družboslovce družboslovci že zadnjih nekaj let spodbujajo, naj se ne bojijo vpisati na želene smeri, saj se bo trg itak kmalu obrnil, naravoslovcev postaja preveč, kmalu bodo iskali družboslovce … Aja, in kdaj bo to? Ker to poslušamo že zadnje 4 leta, pa se baje še vedno iščejo naravoslovci, ti dobijo večino financiranih doktoratov ...

Mislim, oprosti, ampak dajte se zjasnit, kaj trg potrebuje. Ne, dajte se zjasnit, vi, svetovalci, na podlagi česa naj se odločajo tisti, ki nimajo pojma, za kaj bi se odločili. Ker trenutno slišimo dve popolnoma nasprotujoči si mnenji in odkrito povedano nam s takim svetovanjem ne pomagate preveč. Pravzaprav nič. Ker konec koncev se bomo morali odločiti mi, vi pa boste tisti, ki boste stokali, katerih je preveč po faksih, katerih premalo in kako bi zmanjšali število študentov na FF in povečali na FMF ali računalništvu in informatiki. Aja, pa zdravnikov je itak premalo. To bo (od vseh, ki bi se pa slučajno zaposlili, pa pričakujete nekajletne izkušnje – optimisti).

p.s.: preberite si intervju iz 40. Številke Mladine z dr. Bracom Dragom Rotarjem

De erroribus humanis

2010-10-21T21:37:00.004+02:00

Oh, danes je težko pisati.

Knjige berem že vse življenje, kar se spomnim. V osnovni šoli sem kmalu predelala mladinski oddelek (otroškega se niti nisem lotevala, sploh so mi na živce šle čebelice, da ne govorimo o slikanicah - tistih, ki niso imele ekstra lepe platnice, seveda) in se napotila na oddelek za odrasle. Celo zbirko Pet prijateljev sem prebrala trikrat. Isto je bilo z Novohlačniki. Angleške knjige sem začela brati v kakšnem sedmem razredu devetletke in od takrat naprej ostajam zvesta enemu načelu: če lahko dobim knjigo v (angleškem) orginalu, jo bom poskušala prebrati. Ker sem že prevečkrat naletela na lost in translation. In dosedaj se mi je original še vedno zdel boljši od prevoda - gladko!

Si predstavljate, da bi brali knjigo o zajcih? Pravzaprav, ne o zajcih, o kuncih, to je pomembna razlika. No, če si ne, potem priporočam, da začnete čim prej - v roko vzemite Vodovinikovo vesino (oz. Watership down) avtorja Richarda Adamsa. In če imate smisel za angleščino, definitivno priporočam original.

Niti ne vem, kje naj začnem - toliko je stvari glede te knjige, ki me navdihujejo, ki mi dajejo krila, odskočno desko za razmišljanje; sploh ne pridem do dna, pa čeprav sem jo prebrala že več kot pred enim letom. Takrat, preden sem jo začela brati, če bi me kdo vprašal za knjigo, ki mi prva pade na pamet, v trenutku rečem Gospodarja prstanov (trenutno sem v obdobju psihične priprave na branje originala - zaželite mi srečo). Sedaj pa ...

Na prvi pogled deluje to skrajno dolgočasna knjiga. Roko na srce, kdo bi hotel brati knjigo (ki ima - v moji izdaji - okoli 300 strani) o zajcih, ki skačejo čez angleške planjave in iščejo domovanje in zajklje? Še moja profesorica angleščine se je temu raje prijazno izognila.

In vendar je s to knjigo, vsaj po mojem mnenju, kot z vsako; vse knjige potrebujejo predpripravo. Pa če to pomeni, da si prebereš kaj o avtorju, ali pa da si prebereš recenzije literarnega dela, pomaga celo, da si prebereš zadnjo platnico. Na prvi pogled deluje kot sem jo opisala prej - le knjiga o zajcih. Če pa se vanjo poglobiš, pa dobiš pravo malo Živalsko farmo (George Orwell). Kot je Živalska farma opredeljena kot politična satira na Stalinov totalitarizem, je Watership down alegorija - na človeške zmote.

Na to, kako smo zmotno nadrejeni, kako se brez vesti postavljamo na vrh prehranjevalne piramide, piramide sveta, čeprav ne spadamo tja. Kdo je rekel, da smo najpametnejša bitja na svetu? Jaz tega še vedno ne verjamem in ne vem, če kdaj sploh bom. Na vrhu smo zgolj zato, ker imamo orožje in nadutost, da si ga drznemo uporabljati. Če bi nam ga odvzeli ... No, na vrhu piramide sigurno ne bi bili več.

Naša zabloda je tako velika, da mislimo, da imamo pravico svet oblikovati po naših željah, po naših potrebah, pravzaporav kakor nam zapaše - da imamo pravico sekati gozdove, večjo dragocenost, kot jo bomo kdaj našli v vseh rudnikih Namibije, Angole, Botsvane in Južne Afrike. Da imamo pravico onesnaževati jezera, reke in morja. Da imamo pravico iztrebljati živalske vrste zaradi športa, užitka. Da imamo pravico zapirati živali v cirkuse. Da imamo pravico vrtati globoke rane v našo mater Zemljo, ki nas (je) tako gostoljubno gosti(la).

Tu je moja kritika s strani Goodreads (ki jo prav tako vsem toplo priporočam - se kot nekakšni facebook za intelektualce :D):

"This is an amazing piece of art.

A lot of people can't believe that a book about rabbits could ever be even slightly interesting. But the truth is that we can learn a good deal from it. Maybe it's so good just because it isn't about people - about our unnatural behaviour, about our struggle to conquer nature. There is a great line in the novel, that speaks just of that:

"Many human beings say, that they enjoy winter, but what they really enjoy is the feeling proof against it. For them there is no winter food problem. They have fires and warm clothes. The winter cannot hurt them and therefore increases their sense of cleverness and security. For birds and animals, as for poor men, winter is another matter. Rabbits, like most wild animals, suffer hardship. ... For rabbits, winter remains what it was for men in the middle ages - hard, but bearable by the resourceful and not althgether without compensations."

Watership down is special just because animals (in our case rabbits) show the beauty of nature and on the other hand everything twisted and evil stands out even more. The incredible journey of Hazel, Fiver and other friends can teach us a lot - never to lose hope, no matter how hopeless the situation seems, to trust our instincts - gift from nature, to fight for our beliefs and most of all, to believe in good.

The characters are not one-sided. They are people in animal disguise without imposed rules of society, without frustrations about being slim or having perfect skin. They have more important things to worry about: how to find food, how to find does for mating in order to preserve the warren, how to run from danger and avoid their enemies - elil as hares, rats, foxes, stoats, people with "burning white sticks". Basically, how to survive. A thing we don't have to worry about any more.

We indeed are distorted beings and reading this book made me realise that."

Prosim, preberite jo. Meni je spremenila pogled na svet - in to ne na "narejen, umeten in pridigarski" način kot kakšna The Secret in podobne stvari, ampak na "naraven" in neprisiljen način - način, ki mi je pokazal, da nismo nadrasa, ampak le evolucijska stopnja živali. In ne nujno višja evolucijska stopnja.

Pomembnost dobrih argumentov.

2010-09-17T21:42:00.001+02:00

V šoli je spet zanimivo. In tole bo bolj oseben post.

Že četrto leto sem predsednik razreda - verjetno zato, ker se pač nikomur drugemu tega ne da delat (saj ne, da bi bilo veliko dela...) ali pa so pač zadovoljni s tem, kar delam. Oz., no ja, ne več.

Matematika je bila včeraj pestra. Debata je šla okoli tega, ali naj prestavimo test s torka na sredo ali pa celo na petek. Kot trden zagovornik ne-prestavljanja testov (ker je večinoma to le potuha tistim, ki se dosedaj še niso preveč učili) sem se trdno držala torka in na koncu ostala edina - vsaj edina, ki sem to upala povedati na glas.

Profesorica: "Kdo je predsednik razreda?"

Jaz: "Jaz sem."

"No, povej, torek ali sreda?"

Ker se nisem hotela odločiti, sem ostala tiho.

"Sem te postavila v neroden položaj, kajne?"

"Ja, v bistvu res."

"No, potem pa povej svoje argumente za torek."

In sem povedala: da vemo za datum testa že dva tedna, da imamo vso snov že več kot en teden, da imamo vse domače naloge znane, vaje podane, da bi se lahko že veliko prej začeli učiti in jim voda ne bi tekla v grlo, lahko bi delali sproti domače naloge, poslušali pri pouku, si pisali in zraven malo razmišljali - namesto da so odklopljeni kot rastlinice. Kar se tega tiče, ne maram (in ne morem) ostati tiho.

In sem dobila nazaj: nismo vsi geniji, se ne naučimo vsi v enem dnevu (kdo se pa?? - jaz že ne!). In je šlo še naprej; da, sori, nekateri imamo življenje.

Tu sem pa počasi imela dovolj - počutila sem se užaljeno, ponižano, ker se je nekdo, ki me niti pod razno ne pozna, drznil dotakniti tega dela mojega življenja.

Če ne znaš sestaviti dobrih, konkretnih, "water-proof" argumentov, potem, oprosti, ne govori. Ne se mi spuščat na oseben nivo, na udarce pod pasom. Ker ne veljajo.

Kdor ne zna debatirati kot človek, naj ne debatira. Ker s tem pravzaprav ne užališ sogovornika, ampak ponižuješ sebe. Ponižuješ svojo inteligenco in govorne sposobnosti.

Podoben primer sem videla pred časom na Odmevih: soočenje med ustanoviteljem Društva za preplačano elektriko Radom Pezdirjem in Mojco Burgar z Urada RS za varstvo potrošnikov. Skakal ji je v besedo in ni imel boljšega argumenta kot: "To ni res!" in "Lažete!"

Mi je zelo žal, ampak to ni civilizirana debata.

Se zgodi.

2010-09-07T21:15:00.002+02:00

Ne morem verjet. V življenju je vedno več polov, med katerimi niham - šola in prijatelji, družina in prijatelji, šolsko delo in jaz. Pa saj verjetno je to smisel življenja, kajne? Imaš več strani in med njimi je treba izbirat. In te odločitve nas izoblikujejo.

Ampak kdaj je postalo to tako težko? Včasih je bilo vse enostransko, nedvoumno, jasno kot beli dan brez oblačka na nebu. In potem ti kar naenkrat pridrvi ciklon (po možnosti še tisti iz Genovskega zaliva - večdnevne padavine pa to) in pooblači to modro jasnino.
Nič več ni jasno, vse je dvoumno. Vsaka odločitev je težja. Pa saj ne pravim, da ne gre. Vedno gre; če pa ne, se pa potrudimo, da gre - mora iti ("Kam pa pridemo brez domišljija?")
Mogoče kompliciram, stopnjujem in po nepotrebnem vidim probleme v stvareh, kjer jih sploh ni. Ampak z vsakim dnevom v življenje vstopi nekaj novega, nepoznanega, nekaj, na kar nisi pripravljen. Pa saj na vse ne moreš biti - lahko bi ti pa vsaj nekdo dal "heads up".

Kdaj je postalo težko?

predvajana pesem: John Mayer: Gravity

O čudnih zaključkih in Kaliforniciranju.

2010-09-05T10:36:00.002+02:00

Hm, še pred kakšnim mesecem sem mislila, da absolutno ni več serije, ki bi me lahko bolj zasvojila kot House ali Flashforward. In glej ga zlomka, pri Housu so se odločili, da bodo zaključili sezono z dolgo pričakovanim (in to ne namišljenim!) House - Cuddy poljubom (iztočnica za naslednjo sezono, kajpada); Flashforward bodo nehali snemati zaradi premajhnega zanimanja (roko na srce, že pri dvajsetem delu sezone se je zadeva začela malo vlečt in ponavljat). Nato se je končno (kot zadnja od treh na mojem preobremenjenem računalniku) povlekla dol prva sezona Kalifirniciranja.

Pred nekaj leti, ko sem vsake toliko časa ujela minuto ali dve druge sezone (verjetno je vsem znan "element pohujšanja", ki ga prodajajo in z njim povezan pozen čas predvajanja na nacionalni! televiziji - no ja, po drugi strani pa predvajajo tudi Weed), sem mislila, da je zadeva brez smisla. Pa saj nisem toliko zgrešila: pisatelj z blokado, ki ne zna oz. ne zmore drugega, kot da pije kot kronik in se vlači kot ... ne najdem primere. Kakorkoli, ne, ne sliši se preveč obetavno.

Po drugi strani pa... Dejanjsko je to serija, v kateri sem (z jezikovnega stališča) slišala največ dobrega, kvalitetnega, inteligentnega in uporabnega angleškega besedišča dosedaj. Pa pustimo ob strani, da je vsaka druga beseda fuck, pa da ljudje trikrat na (sedemindvajset-minutni) del začutijo, da bi si radi izmenjali telesne tekočine; nekatera stališča, mnenja, nazori (pa ne vsi, don't get me wrong), neobremenjenost s stvarmi, s katerimi se Slovenci radi obremenjujemo - vse to me vedno znova prepriča.
Pa čeprav ima Hank blokado, poda kar nekaj zanimivih izjav. In ne morem si pomagati, da ne bi pomislila: če bi on vse te izjave, ki držijo kot pribite, nekatere bi se celo lahko smatralo kot univerzalne resnice, pretopil v pisano besedo... No, bil bi spet na vrhu lestvic.

Moj najljubši citat dosedaj pa gre na temo jezika. Stvar, ki mi gre v nos, je ta, da ljudje ne znajo (znamo) več pisati, se izražati - kaj, še govoriti smo pozabili. Kam je izginila retorika iz šol? Kakorkoli, ne pretvarjam se, da sem brez napak, da sem pismena (vem, da nisem ravno funkcionalno pismena - obrazci mi še vedno delajo težave, vse je tako dvoumno :) ), tudi rodilnika ne uporabljam vedno in dosledno (v smislu: "Pa zakaj ti nikoli ne zapreš vrata?"), kaj šele dvojine... Pa vendar, se trudim. Mnogi se ne. In zato mi je posebno pri srcu Hankova (igra ga genialni David Duchovny) izjava:

"People... they don't write anymore - they blog. Instead of talking, they text, no punctuation, no grammar: LOL this and LMFAO that. You know, it just seems to me it's just a bunch of stupid people pseudo-communicating with a bunch of other stupid people in a proto-language that resembles more what cavemen used to speak than the King's English. (Hank Moody)

Moje mnenje? In še eno stvar sem odkrila. Ni vse tako bedno, kot sem mislila, da je.

Ko cerkvene klopi postanejo prepolne.

2010-09-04T12:26:00.001+02:00

Velika noč, vstajenska maša ob šestih zjutraj. Po procesiji pridemo v cerkev, ki je polna, kot vedno na veliko noč. Ugotavljam, kje bom sedela, saj me po dvournem stanju začne boleti hrbet in zebsti v podplate. Hodim od klopi do klopi v zadnjem delu, kjer ponavadi sedijo "mamce" - med njimi se vedno najde prostor še za enega in s pomočjo prijaznega pogleda se vedno nekoliko stisnejo skupaj in naredijo prostor še za enega. Najmanj. Danes pa je bilo nekoliko drugače.

Ko sem hodila, tako kot vedno, med klopmi in gledala, kje bi bil še prostor, sem našla eno, kjer bi bilo prostora še za skoraj več kot enega. Pokleknem, prijazno pokimam ženski, ki je stala na koncu, misleč da se bo premaknila za tisti centimeter, ki ga potrebujem, da se usedem. Stopim v klop, ženska me čudno pogleda, se malce prestopi, da sem lahko približno normalno stala, čeprav še vedno bolj ali manj na eni nogi. "Saj bo bolje, ko se bomo usedli..." sem si mislila. Takrat se ponavadi naredi prostor za nekoga. A vendar se ni. Na pol sem sedela, na pol stala. Kolikor moje riti je sedelo, je sedelo na rezbariji na koncu klopi, ki je tiščala. S koleni sem pritiskala naprej v klop pred mano, da so me že močno bolela. Stanje je bila odrešitev. Pogledala sem svojo sosedo, žensko, staro okoli petinšestdeset let in jo prosila, če bi se lahko slučajno premaknila malo proti sredini, da bom lahko sedela. "Ne, tukaj sedim jaz." Ni se premaknila niti za centimeter, čeprav je bila med njo in njeno sosedo "varnostna razdalja" najmanj dvajsetih centimetrov.

Ko sem imela vsega skupaj dovolj, sem vstala in stopila k zidu. Raje sem stala, kot pa sedela v bolečinah. Kmalu mi je bilo žal: začel me je boleti hrbet, zid je bil hladen in mraz je počasi in vztrajno lezel v kosti kljub zimskemu plašču in šalu. Žal mi je bilo, da nisem poslušala matere, ko mi je rekla, naj nikar ne obujem allstark, ker me bo zeblo v noge. Jaz in moja pamet. Po dveh urah stanja sem bila sesuta in sem se oljašano sesedla v avto. Verjamem, da je bilo mnogo drugih, ki so prav tako stali, tudi takšnih.

In sedaj se sprašujem: vem, da je nujno potrebno in zaželeno spoštovanje mladih do starejših, vendar si ne morem pomagati; ali ne gre to v obe smeri? Sama se do starejših nisem nikoli obnašala nespoštljivo, vedno tako, kot so me učili: pozdravljaj, vikaj, na avtobusu odstopi sedež, pomagaj ipd. Kaj pa v drugo smer? In če vprašam na mojem primeru; je prav, da se domneva: "Ah, ta je pa še mlad, ta pa lahko stoji." Vsakomur je težko stati dve uri v mrzli cerkvi. Vsakogar začne boleti hrbet, zebsti v noge. Kaj pa drugi? Lagodno sedijo v svoji klopi, si grejejo okončine in so srečni, da so dobili prostor, kjer lahko sedijo. Vse lepo in prav, samo, če je v klopi še prostor vsaj za enega, ali se ne bi spodobilo, da zmanjšaš tisto varnostno razdaljo s svojim sosedom in še komu drugemu privoščiš en del udobja? Ali pa ta pravila za starejše ne veljajo? Ker so starejši, so dali že veliko skozi (in tega nikakor ne zanikam, da me ne bo kdo narobe razumel) imajo pravico biti nesramni in sebični?

Mogoče je to samo moja slaba izkušnja, upam, da vi take niste imeli. Vendar se to v naši cerkvi prepogosto dogaja. Starejši vedno opozarjajo nas, mlade, da izgubljamo spoštovanje do njih. Mi je zelo žal, ampak kako lahko vi pričakujete spoštovanje, če pa še osnovnega ne izkažete nam? Na primer odzdravite, ko vas pozdravimo? Hvala, prosim, če vam pomagamo? Nemalokrat sem že doživela, da tega sploh ni bilo. In se potem čudite, "kam gre ta svet"? Ja dragi moji, ni vse na nas. In ne jemljite vsega za samoumevno samo zato, ker ste modrejši od nas. Če mene vprašate, si je spoštovanje potrebno zaslužiti, ne glede na starost in družbeni položaj.

Barba non facit philosophum. -- "Brada ne naredi filozofa."

Stari sanjajo, mladi umirajo.

2010-09-03T16:50:00.003+02:00

Te počitnice sem imela dovolj časa, da sem razmišljala o zelo različnih stvareh, predvsem v luči filmov, ki sem jih pogledala. Prisegla sem si namreč, da bom vsak večer pogledala en film (ob 19 nepogledanih, ki so me čakali v mapi na računalniku). Nekaj jih je bilo dobrih, nekaj pod mojimi pričakovanji, eden pa se je povzpel krepko čez moj prvotni vtis ob gledanju trailerja - The Hurt Locker (http://www.imdb.com/title/tt0887912/) oz. s slovenskim prevodom Bombna misija (http://www.kolosej.si/filmi/film/bombna-misija/).

YouTube

To je bil eden redkih filmov, ki mi je v zadnjem času res dal misliti. Zaradi fiksne ideje enega človeka je od invazije na Irak in Afganistan umrlo preveč nedolžnih fantov, mož. Vsi so bili sinovi, bratje, nekateri že očetje, vsi so imeli bližnje, ki so jih potrebovai ob sebi. Ne rečem, če bi Amerika tvegala le življenja svojih vojakov, tako pa so v tistem peklu še ostali: vojaki ZN, držav NATA, EU. Pol sveta se je zvleklo v godljo, ki jo je skuhala država s kompleksom Boga. Pa ne govorimo samo o življenju vojakov, tudi o neštetih življenjih nedolžnih civilistov, ki so nehote postali žrtve samomorilskih napadalcev, bomb, podlegli strelom. Nihče si ne zasluži tega.
Vojska kot totalna organizacija po določenem času izniči učinke prejšnjih socializacij ( npr. vzgojnih ustanov kot je šola), potrebno je sprejeti nove oblike vedenja, vrednotenja, čustvovanja. Zato je toliko večji problem, ko se vojaki po dolgem služanju v takšnih vojnah, izredno težkem okolju, ki se mu je bilo treba popolnoma prilagoditi, da si lahko preživel, vrnejo nazaj v našo družbo, v naše okolje.
Saj so nekatere vrednote podobne: pomoč kolegu v težavah, predanost delu ... Je pa veliko tudi vrednot, ki so tu pričakovane, tam pa sprejete kot mehkužnost in si zaradi njih lahko kaznovan: nasilje tu ni sprejemljivo, svojci pričakujejo, da boš izražal čustva, povedal, da te je strah, da imaš nekoga rad, da te skrbi. Če boš sredi Iraka pokazal, da te je strah ali se začel jokati, te (lahko) v najboljšem primeru zasmehujejo kolegi (saj vedo, da vojaki, možje vendar ne jokajo, ne kažejo čustev, so močni!), v najslabšem primeru pa lahko zaradi trenutka šibkosti končaš mrtev.

Kar pa še dodatno oteži stvari, pa so posledice, ki jih tako težko okolje pusti na vojaku, ki se vrne nazaj, Vsi smo že slišali za zalivski sindrom (http://sl.wikipedia.org/wiki/Zalivski_sindrom), posttravmatski sindrom (http://en.wikipedia.org/wiki/Ptsd). Predstavljajte si moža, ki se po enem letu v Iraku živ vrne domov k ženi otrokom, vendar ga vojna še vedno preganja. Vsak pok je podoben strelu, boji se preveč odprtih površin, saj takoj pomisli, da ni nikjer kritja, da je lahka tarča ostrostrelcev, da nima več zanimanja za stvari, ki so ga prej veselile, da se počuti čustveno otopel.

Vojna je grozna stvar. Potrebno bo premisliti, ali so življenja tolikih ljudi pomembnejša od sodčkov nafte, ki se jih bomo tako ali tako mogli odpovedati, če bomo hoteli rešiti naš "potapljajoči se" zeleni planet. Zakaj smo se pa potem trudili z iznajdbo hibridnih in električnih avtomobilov?!

""I'm fed up to the ears with old men dreaming up wars for young men to die in."

George McGovern

Nov blog.

2010-09-02T16:58:00.001+02:00

Pozdravljeni!
Nisem nova blogerka, pravzaprav blogam že skoraj štiri leta (če ne kar več kot štiri leta, ne vem točno). Prej je bilo moje mesto eDnevnik - stran, ki sem jo imela rada zaradi prijaznih blogerjev, ki se na tem portali nahajajo, kot tudi zaradi prijetnega, skoraj domačega duha, ki ga takšni blogerji povlečejo za sabo.

Tukaj čutim nekakšno večjo oddaljenost, hladnost, kar pa ni nujno, da je slabo - včasih ravno to omogoča nekakšno distanco, oddaljen in manj oseben pogled na stvari, zaradi česar nam je lahko marsikaj bolj jasno.

Na eDiju sem pustila 126 sporočil, dobila sem točno 402 komentarja in imela sem dobrih 122 300 klikov. Za vse to sem hvaležna in pravzaprav presenečena.
Upam, da bo tu vsaj približno tako.

Objavljam zadnje tri, štiri poste z eDija, mogoče zato, da me bolje spoznate. Sicer pa si lahko moje ostale, "mladostne" (zame, ko berem kako sem se spremenila) objave.

lp, K.